Prva postavitev v Spacalovem svetišču v Škrbini (pri Komnu) je pripadel ravno kiparju Marcu Milcovichu. Vrhunski oblikovalec, mojster z domišljijo in iznajdljivostjo, ki časti bogastvo in duh lesa ter kamna. Noben kip ni samo abstrakten »to so na poseben način pripovedne forme« seveda niso žanri, mitološke scene ali ilustracije kakih dogodkov, temveč so upodobitve in videnja, ki vabijo k besedi in razlagi, k odgovorom na vprašanja, kdo so in kako so stvari in pojavi, figure in dejanja v njih uresničeni. Če umetnost ne počne drugega, kakor da ustvarja dober ali slab okus, je v njegovem primeru popolnoma zgrešeno. Milcovich ustvarja umetnost linije teles; t.i. uporabnih monolitnih oblik (prestoli, troni, mize), da ko vsako telo (je) v svojem naravnem stanju sestavljeno iz vrste duhu podobnih pojav, naplastenih in povezanih druga čez drugo v materiji, v neskončnosti … lesa. Cilj umetnika je izraziti svojo notranjo vizijo človeka, ozadje življenja in sveta. Te navadne oblike, linije, razkrivajo tiste oblike preprostosti, s katerimi lahko uresničimo višjo, pomembnejšo raven bivanja, kjer domuje ves sijaj umetnosti.

Tako kot kipi niso zgolj likovne, znakovne površine oblik, tudi niso dokumenti, spomeniki in še manj samo predmeti. Nagovarjajo našo vsakdanjo izkušnjo, metafizično domišljijo in družbeni prostor. Milcovichovi  kipi so predstavna »bitja« domišlijskega dela, so dogodek in dejanje, torej v tem smislu blizu naši dejavni, oživljajoči se pozornosti. Razmerje med gledalcem in kipom je torej ves čas dinamično in obojestransko: ne le, kaj vse mi kip ponudi ampak kaj tudi jaz gledalec lahko storim zanj, da bi ga razumel in ohranil v izkušnji, spoznanju in spominu.

Vrednotenje in ocenjevanje umetniških del je strokovno in odgovorno težka naloga. Nehvaležno je govoriti o upadu in rasti kakovosti umetniškega dogodka. Negotovost v umetnosti današnjega časa producira nivoje vseenosti. Prostora za kritično – analitične teorije je čedalje manj. Klanovstvo lokalne povprečnosti in samozadostnost ne potrebuje več presežkov. Ugled in znanje je potisnjeno in preseljeno v senco ter stagnacijo umetniških kolektivov.

 

 

Utrinki spomina na umetnika

Kamen me je naučil močanja

Les me je naučil trpljenja

Kamen me je naučil umirjenosti

Les me je naučil mišljenja

Od kje v črnem kamnu in lesu tolikšna moč

S kamni in lesom nam zemlja daje zaščito pred zlom

Pomoč od brezumja in nevednosti

Povod za razmišljanje in tihe trenutke navdiha

 

Mag. Bojan Mavsar, akad. kipar

 

Junij, 2014