Slikar in grafik Lojze Spacal (15. junij 1907 – 6. maj 2000) se je rodil v Trstu v slovenski družini. Mlada leta je prezivel v tržaškem delovnem predmestju, kjer je obiskoval osnovno in meščansko šolo. Kasneje se je nekaj časa  preživljal z različnimi poklici. Zaradi sodelovanja v slovenskem nacionalnem gibanju je bil nekaj časa zaprt v Rimu in nato konfiniran v Accetturi pri Materi. V tem času je začel s slikanjem in ko je bil izpuščen se je vpisal na umetnostni licej v Benetkah, ki ga je končal leta 1934. V leti 1936 se je vpisal na višjo umetnostno šolo v Monzi in obenem privatno študiral na akademiji Brera v Milanu. Med vojno je bil zaprt v raznih taboriščih v Italiji. Po vojni se je naselil v Trstu, občasno pa je živel v Piranu in v Škrbini na Krasu.

Spacal se umetniško izraža v raznih umetnostnih tehnikah: v začetku so prevladovala olja kasneje pa se je intenyivno posvetil grafiki. Predvsem v tehniki lesoreza in linoreza: ukvarjal se je tudi s freskarstvom, kiparstvom (»skulptoslike«) in tapiserijo. Uveljavil pa se je tudi v opremi velikih prekooceanskih ladij.

Samostojno je prvič razstavljal leta 1940 v Trstu, nato so sledile številne razstave po italiji ( Trst, Milano, Rim, Padova, Modena, treviso, genova, benetke, messina, pordenone, Videm, Bari, Vicenza, Verona); v Jugoslaviji ( Ljubljana, Beograd, Zagreb, Rijeka, Maribor, Novi Sad, Koper, Kranj, Slovenj gradec, Nova Gorica, Celje); v Parizu, v nemčiji, Oslo, v Avstriji, na Švedskem, v Sao Paulu in še pštevilnih drugih kulturnih središčih.

Po tem nastopi čas, ko prežme Kras s svojimi motivi vse umetnikovo delovanje.

Ničesar tistega, kar je dognal in v sebi izoblikoval poprej, ni pri tem izgubil ali zatajil. Njegov Kras je zapel z »magično« modrino neba, žoltkasto zelenimi senenimi kopami, oranžnordečimi lunami in vso skrivnostno poezijo nekdanjih iluziji in noči, odeseval je v vodah, družil elemente s samovoljnostjo spominov in sanj. Toda hkrati je zavladal s svojo notranjo zakonitostjo; s skopostjo in maloštevilnostjo osnovnih oblik, s svojo nujno trdno zavezanostjo, z odločnimi vertikalami in horicontalami svoje gradnje, z enovitostjo, čistino barvnih ploskev, z neizprosno funkcionalnostjo, ki jo narekujejo kraškemu življu skopa zemlja, trdo življenje, elementom izpostavljenim obstoj. Spacal, kamnosečki sin, sorodnik kamenja, ljubitelj vsega, kar je trdno, čvrstvo, česar ne premakne burja, ne odplavi voda, kar s samim svojim obstojem priča o svojji nujnosti, je začutil, da je slednjič doma, na najbolj svojih tleh kot človek in umetnik.